Ključna beseda: Trg nebeškega miru

»ni rezultatov«

»Kljub odstranitvi spomenikov in poskusom brisanja zgodovine se poklanjamo spominu nanje s promocijo spoštovanja človekovih pravic, ko so te ogrožene.«

»33 let, odkar je svet opazoval pogumne protestnike in druge ljudi, kako mirno zahtevajo demokracijo.«

»Da je vodstvo hongkonške univerze klonilo pod pritiskom iz Pekinga, je bilo jasno že v sredo, ko so okoli kipa, poimenovanega Steber sramote, začeli postavljati zaščitno ograjo. Danes zjutraj ga na mestu, na katerem je stal 24 let, ni bilo več.«

»To je skulptura mrtvih in za spomin na umrle v Pekingu leta 1989. Ko jo uničiš na ta način, je to tako, kot da bi šel na pokopališče in uničil vse nagrobnike.«

»Odstranitev je odvzela še eno javno osrednjo točko, ki je opominjala na pokol. Zdi se, da signalizira, da hongkonška in pekinška vlada ne bosta več tolerirali javnih prikazovanj spomina na 4. junij.«

»32 let pozneje še vedno ni uradnega razkritja informacij o prelivanju krvi, pokol junija 1989 pa za vlado še vedno ostaja tabu«

»Peking je začel lani izvajati zakon, ki kriminalizira 'prevratna dejanja', češ da je potreben za zagotavljanje stabilnosti.«

»Ne verjamem, da gre za prepoved zaradi pandemije. Po mojem mnenju je to politični pritisk.«

»Skrbi me, da smo za vedno izgubili pravico do bedenja.«

»Po vsem svetu ima leto 365 dni. A na Kitajskem vsako leto en dan zavestno pozabijo.«

»Tudi mi smo nekoč preskakovali dni na koledarju, a smo si prizadevali razjasniti preteklost. Upam, da bo to nekega dne zmogla storiti tudi Kitajska.«

»Kitajska bi se znašla v razmerah, ki bi bile hujše od tistih v nekdanji Sovjetski zvezi ali Vzhodni Evropi.«

»Po pokolu je bilo za nas diplomate, takrat je bilo v Pekingu okoli 150 veleposlaništev, skrajno moreče. Celo Jugoslavija, ki je imela zelo razvite odnose s Kitajsko, je imela pred stavbo oboroženo stražo.«

»Več ur je bilo res peklensko. Zorana Baković in nekateri mlajši diplomati so dobivali zanesljive informacije in so nas obveščali o dogajanju.«

»Prva tri leta mandata, med letoma 1985 in 1988, smo bili priča neverjetno hitremu razvoju Kitajske. Veleposlaniki smo bili navdušeni nad videnim.«

»Kitajski voditelji oz. partija se je bala, da bi lahko tisto, kar se je dogajalo v Evropi, vodilo v nekaj podobnega tudi na Kitajskem, da bo prišlo ne samo do spremembe režima, temveč tudi do državljanske vojne in celo do razpada enovite države.«

»Da ne govorim o popolni zapori ameriškega in drugih veleposlaništev. Ameriško veleposlaništvo je v svoje prostore sprejelo več kot 1.000 oporečnikov, nekateri med njimi so potem celo leto preživeli na tam, ker so se bali, da bi jih Kitajci zaprli.«